-
Ognjič (Calendula officinalis)
Ognjič bom zasadila iz radovednosti. Latinska beseda calendus pomeni prvi dan v mesecu. Nekje sem prebrala, da so mu Rimljani dali tako ime zaradi tega, ker so verjeli, da zacveti vsak prvi dan v mesecu. To bi se rada prepričala na svoje oči. Najznačilnejše slovensko ime, po katerem ga poznajo naše babice, pa je »vremenar«, ker naj bi napovedoval vreme. Če so njegovi cvetovi po osmi uri zjutraj še vedno zaprti, je to znak, da bo deževalo. Bom preverila, sporočim vam, ali to drži. Zanimivo bi bilo preveriti tudi vražo iz srednjega veka, ko so pod posteljo raztresali vence ognjiča, saj naj bi uresničeval sanje. Za zdaj še nimam dovolj poguma, da bi to preverila.
Zdravilni učinki
V zdravilne namene uporabljamo le ognjičeve cvetove. Cela rastlina se skorajda ne uporablja ali zelo redko. Eterično olje ognjiča deluje proti mikrobom, ki se naselijo na sveže rane ali ustno sluznico. Saponini preprečujejo naselitev glivic na koži, zaradi triterpenskih alkoholov, ki preprečujejo oziroma zmanjšujejo vnetje, pa je uporaba ognjiča pogosta pri zdravljenju kožnih poškodb. Polisaharidi v ognjiču stimulirajo imunski sistem.
Ognjič učinkuje podobno kot arnika. Ker pa pri tem ne draži kože, ga pri občutljivi koži in koži, nagnjeni k alergijam, pogosto uporabljamo namesto arnike.
Med najbolj priljubljene izdelke iz ognjiča sodijo negovalne kreme za roke in obraz, mazila za hitrejšo obnovo poškodovanih delov kože ter čaji in tinkture za lajšanje želodčnih težav.
-
Pelin (Artemisia absinthium)
V zgodovini zeliščarstva je pelin igral različne vloge. Uporabljali so ga za spodbujanje teka, prebave, proti kolikam, kot diuretik in kot pospeševalec menstruacije. Pri glavobolu in nespečnosti so na lase položili liste pelina. V antični medicini je bil pelin med najpomembnejšimi zdravilnimi rastlinami. Še danes ga uporabljamo proti moljem v garderobnih omarah, včasih pa so dodali sok pelina v črnilo, da papirja niso pojedle miši. Verjeli so tudi, da pelin spodbuja spolno poželenje, hkrati pa človeka varuje pred hudičem, strelo in pred gromom.
Dvomljivi sloves si je pelin pridobil v 19. stoletju, ko je postal del mešanice alkoholnih izvlečkov (poleg komarčka, janeža in melise), bolj znane pod imenom, absint. Pijača je postala modna droga, ki so jo radi uživali številni umetniki.
Zdravilni učinki
Odlika pelina je v njegovi zdravilni grenici, ki je odlično želodčno zdravilo, kajti vzbuja tek in pospešuje prebavo, odpravlja krče, napihnjenost, pomaga pri splošnem pomanjkanju prebavnih sokov in lenosti želodca. Zato kot začimba obvezno sodi k mastnim jedem, saj jih naredi bolj prebavljive. Dodajamo ga tudi h krepkim enolončnicam ali pa ga uporabljamo kot »špinačo«, vendar le zelo mlade lističe. Pelina v kuhinji ne smemo uporabljati skupaj z drugimi zelo aromatičnimi zelišči, niti ga ni dobro v jedeh dolgo kuhati.
Za zunanjo uporabo je primeren za izpiranje ust pri slabem zadahu, za obkladke pri nespečnosti, pri zdravljenju ran, kožnih razjed, ugrizov insektov in mozoljavosti, ker eterično olje v pelinu deluje antiseptično.
Od rastline veje močen, dišaven vonj, okus je trpek in grenek, korenina pa je sladkobno ostrega okusa. Če si rok po trganju pelina ne umijemo dobro, je vsa hrana, ki jo pozneje pripravljamo ali nesemo v usta, grenkega okusa.
Ne smemo pa pretiravati. Če presežemo priporočene odmerke te rastline ali pa jo uživamo več kot štiri tedne, se lahko pojavijo znaki zastrupitve, kot so: omotica, bruhanje, želodčni krči ali glavobol, ki jih povzroča tujon. Toda če pelin pravilno uporabljamo, je to eno najboljših rastlinskih zdravil, ki raste pri nas.
-
Sivka (Lavandula angustifolia)
Le kdo je ne pozna? Njen opojni vonj odišavlja prostore v hiši, odganja molje iz naših omar, ima zdravilne učinke, svoje mesto pa je dobila tudi v kulinariki. Ne nazadnje je lepa tudi kot okrasen grm.
Sivka ima številne zdravilne lastnosti. Najbolj znana je po svojih pomirjevalnih učinkih, ki jih izkazuje ob uživanju v obliki čajev, poparkov itd., pa tudi zgolj z vonjem (v aromaterapiji). Poleg tega pomaga tudi pri kašlju, težavah z nespečnostjo ter pri pomanjkanju teka in pri težavah s črevesjem, živčnega izvora. Izvlečki sivke se uporabljajo tudi kot razkužilo pri blagih okužbah kože, pikih žuželk in malih ranah ter pri težavah s krvnim obtokom. Dišeče sivkine kopeli zdravijo motnje v prekrvitvi in blažijo težave v meni. Eterično olje je sestavina mazil proti revmatizmu in proti kožnim boleznim z močnim srbenjem, izdelkov za ustno higieno in mnogih kozmetičnih izdelkov.
Pri težavah z aknami vam svetujem, da naredite naslednji pripravek:
20 g cvetov sivke in 10 g cvetov arnike namočite v pol litra jabolčnega kisa. Sestavine zmešajte v steklenici, trdno zaprite in postavite na sonce za dva tedna. V času, ko pripravek nastaja, steklenico večkrat pretresite. Pred uporabo še precedite tekočino.
Šopek iz sveže sivke je zelo lep okras, hkrati pa naš dom odišavlja z naravnim vonjem; ideja za lepo darilo ob obisku prijateljev.
-
Slez (Althea officinalis)
Althos v grščini pomeni »zdraviti«. Že v davni preteklosti se je slez izkazal za učinkovito zdravilno rastlino in tak sloves ima še danes. Omenja ga biblija, kitajsko ter arabsko zgodovinopisje, o njem poročajo Pitagora, Platon in Vergil. Hvalili so ga kot hrano v času velikih lakot. V stari Grčiji so z njim okraševali grobove. Rimljani pa so si ga privoščili v ječmenovi juhi in kot nadev za odojke.
Preden se lotimo izdelave pripravkov iz sleza, moramo vedeti, da rastlin, ki vsebujejo sluz, nikakor ne smemo popariti, kaj šele kuhati v vreli vodi. Hladni izvleček pripravimo tako, da zel namočimo za več ur v hladni vodi. Pred uporabo hladni izvleček segrejemo in pijemo trikrat na dan.
Zdravilni učinki
Za lajšanje suhega kašlja in prebavnih težav uporabljamo čaj iz posušene slezove korenine ali iz listov. Pomaga tudi proti vnetju ust in grla, pri želodčnih boleznih in pri vnetjih sečil, pri težavah s kožo, driski, glavobolih, bruhanju. Slez lahko poveča učinek zdravljenja sladkorne bolezni z zdravili.
To čudežno zelišče se uporablja tudi za kožo, za celjenje ran in opeklin, pa tudi za nego suhe in poškodovane kože. Slez koži pomaga, da se zaceli in deluje protibolečinsko. V nekaterih mrzlih državah ga uporabljajo kot zaščito proti mrazu.
Za zunanjo uporabo pripravimo prevretek: zel na hitro prevremo v vodi. Dobljeni izvleček uporabimo za grgranje, izpiranje in obkladke obolelih mest.
Slez lahko zveča učinek zdravil za zdravljenje sladkorne bolezni.
Če mogoče ne veste, za katero rastlino gre – morda vam je bolj znana pod imenom ajbiš, ajpš ali oslez?
-
Žajbelj (Salvia officinalis)
Žajblja do zdaj še nikoli nisem gojila. Prebrala sem, da je najbolje, da ga porežem še pred cvetenjem in potem s stebelc potrgam lepe, zdrave liste. Takrat so namreč listi najbolj aromatični. Obenem damo s tem žajblju čas, da do jeseni ponovno ozeleni, in ga takrat lahko ponovno porežemo. Potem pa ima do zime še dovolj časa, da se okrepi in pripravi na zimo.
Pravilno sušeni in shranjeni listi imajo prijeten aromatičen vonj ter nekoliko grenak okus. Na različne načine pripravljen žajbelj zdravi mnogo tegob. Uporabljamo ga lahko tudi v kulinariki kot začimbo za pečenke, mesne omake, nadeve in vložene kumarice. Uporabljajo ga tudi pri izdelavi sira in masla.
Lahko pa uporabljamo tudi sveže liste. Lahko jih preprosto grizljamo, saj je žajbelj že v 16. stoletju veljal za naravno zobno ščetko.
Zdravilni učinki
Žajbelj je predvsem znan kot zelišče, katerega listi se uporabljajo pri zdravljenju vnetij grla in sluznice. To pa nikakor ni vse, kar žajbelj zmore. Žajbelj je pravzaprav vsestransko zelišče. Že v antičnih časih so listi žajblja veljali za simbol večnega življenja. Pomaga pri prebavnih težavah, saj sprošča vetrove in blaži krče, odpravlja bruhanje in drisko, deluje protivnetno, razkuževalno in blaži bolečine. Uspešno odpravlja krče gladkih mišic in odpira zaporo žolčevoda na izhodu v dvanajstnik. Vsebuje pa tudi snov, ki povzroča krče; njen učinek bi prevladal, če bi popili prevelik odmerek. Uničuje različne bakterije, ki povzročajo prebavne motnje, in glivice, ki povzročajo sor, celi rane, znižuje raven sladkorja v krvi, znižuje krvni tlak ter zveča moč in hitrost srčnega utripa. Je uspavalo in podaljša učinek drugih uspaval in zdravil proti epilepsiji. Bolniki, ki jemljejo zdravila proti sladkorni bolezni, epilepsiji ali se zdravijo z uspavali, naj bodo pri pitju žajbljevega čaja pazljivi, saj lahko le ta poveča učinek teh zdravil.
Paziti morajo tudi nosečnice. Žajblja, pripravkov iz žajbljevega izvlečka in eteričnega olja nosečnice ne smejo uživati, saj lahko povzroči splav.
